ADRIJAN ZALESNIK: Spoznanje!
Zgodba o odkritju osteoporoze

Zdravje znamo ceniti šele tedaj, ko je to ogroženo. Žal, takšni smo ljudje. Nič nisem drugačen od večine ljudi, ali pač: sem tisti peti moški, ki vem da ima bolezen »poroznih« kosti, ki ji pravimo osteoporoza. Najbrž bo moja zgodba zanimiva še za koga.

Danes ugotavljam, da se je začelo pred dvema letoma, ko sem kot krajevni funkcionar pomagal pri organizaciji projekta »Živimo zdravo«. Redno sem obiskoval vse delavnice, ki so nas poučevale ali nam dale vedeti, da v našem načinu življenja ne delamo vse prav, pa čeprav se počutimo čisto zdrave in zadovoljne. Še posebej sem to prepričanje gojil sam. Kartoteka pri mojem zdravniku je skoraj prazna, tako, da mi sodelavci pravijo, v šali seveda, da nimam nikakršnih možnosti za predčasni odhod v invalidsko »penzijo«.

Na eni izmed delavnic so nam predstavili tudi bolezen, ki ne povzroča bolečin, ki na zunaj od začetka ni vidna in ki je najbolj razširjena pri ženskah nad petdesetimi leti. Hja, še fajn, da nisem ženska, si mislim. Pri moških je sicer tudi možna. Vendar je to zelo redko. Predavateljica nam pove, da obstaja društvo za boj proti osteoporozi in da se vanj lahko vključijo tudi naši krajani. Zopet se vključim kot funkcionar in pomagam pri organizaciji samega društva, prostorov za telovadbo in še kaj…

Kmalu je v kraju preko dvajset članic, ki redno sodelujejo pri aktivnostih društva. Prav se mi je zdelo, da so se ženske tako aktivno vključile v aktivnosti za svoje zdravje. Ob opazovanju aktivnih članic društva, ki redno tedensko obiskujejo telovadbo, še enkrat pomislim na njihovo vztrajnost in svojo srečo, da sem moški.

Predsednica regijskega društva je želela bolezen tudi širše predstaviti javnosti in iz mrtvila zbuditi predstavnike občin in javnih ustanov, da bi tej nadlogi posvetili malo več pozornosti in skozi to tudi podprli dejavnost društva in članstva pri blaženju bolezni. Med povabljenci, ki so že sedaj kaj k temu pripomogli, sem bil tudi jaz. Odlašal sem z udeležbo na predstavitvi, kjer bodo tudi merili gostoto kosti na bolj enostaven način. Nisem vedel kako to gre. No, pa sem si rekel, da bom le šel. Za dobro sodelovanje med društvi in za aktivnosti v kraju sem vedno pripravljen žrtvovati svoj čas. In sem šel. Med veliko ženskami sem bil edini moški. Pa zopet tisto: še »fajn«, da nisem ženska.

Glede na poznanstvo z vodjo projekta in ker sem bil edini moški, sem imel malo protekcije. Prišel sem prej na vrsto. Po vpisu na seznam udeležencev mi sestra reče, naj sezujem nogavico in nogo postavim na aparat. Storim in brezbrižno opazujem delovanje. A brezbrižnost je v trenutku minila. Sestra, ki je izvajala meritve, je začudeno dejala: »Kaj pa je sedaj to, ali ste dovolj tesno pritisnili nogo na aparat?« Menda pa ja ni kaj narobe, me spreleti, pa že ne, mislim, saj sem moški, ti pa nismo podvrženi tej »ženski« bolezni.

»Bova še na drugi nogi izmerila,« reče sestra. Pa dajva, si mislim. In zopet je aparat pokazal enako vrednost. »Vi boste pa morali na pregled v Velenje. Rezultati kažejo, da z vašimi kostmi nekaj ni dobro,« je dejala sestra. »Mislim, da ni tako strašno, saj ste moški, no, pregled pa ne bo škodil.«

In sem šel od tam z mislimi, da najbrž naprava ne dela točno, kaj če pa le, me je na trenutke prešinjalo, bom pač šel v Velenje. Doma povem kako je bilo, v šali rečem, da imam najbrž osteoporozo. Sprva mi niso verjeli, kakor tudi sam ne.

Pregled pri specialistu pokaže vrednosti poroznosti, ki jih je treba ustaviti z jemanjem ustreznih zdravil. »Ne bi si mislila, pa tak kerlc kot ste,« je dejala zdravnica, ko je pregledovala izvide. Na steni vidim plakat, na katerem piše, da ima vsaka tretja ženska in vsak peti moški osteoporozo. Če jo imam jaz, ki skoraj ne poznam večje bolezni od prehlada v vseh svojih letih, bodo morali tisto o vsakem petem moškem kaj kmalu spremeniti. Takoj sem postal prepričan, da podatek ne odraža resnice. Kako pa naj jo, saj mi moški te bolezni nimamo, ker je pač tipična ženska bolezen in kaj bi sploh hodili na merjenje kosti. Kaj narediti sedaj? Sprijazniti se s tem kar je. Prebrati nekaj več o tej bolezni in preprečevati njeno širjenje.

Podobnih zgodb bi najbrž lahko napisalo še večje število moških. Za to pa bo potrebno najprej pridobiti spoznanje, da bolezen ne izbira med spolom, starostjo ali celo statusom. Kako zdravi smo, lahko ugotovi samo zdravnik. To pa je možno samo, če jih brez predsodkov in v želji, vedeti vse o sebi, obiščemo. Pa če smo moški ali ne